Dream big, run far

torek, 4. julij 2017

Ultra pušeljc trail 2017

Ultra pušeljc trail je težka tekma. 106km in slabih 7000 višinskih metrov jo dela eno težjih naokoli. Lansko leto me je Pušeljc dobro zdelal, prežvečil in izpljunil tam nekje pred Soriško planino. Poškodba kolena je bila prehuda. Jasno, letos sem se moral vrniti.
V Podbrdo sem se pripeljel že v petek proti večeru, pokazal opremo, prevzel številko in srečal kamerade, s katerimi bomo naslednji dan družno grizli in preklinjali klance.  Prav dolgo nismo vztrajali in se kar hitro podali k počitku. Tudi letos sem prespal pod katedrom ene izmed učilnic osnovne šole. Ker sem že prišel dokaj pripravljen, preveč časa s pripravo opreme nisem izgubljal. Po vrečah, ki jih je pripravil organizator za v Kopačnico in Železnike, razmečem nekaj rezervne energije in dve majici za vsak slučaj. Tokrat sem se odločil teči bolj minimalistično, saj je na poti dovolj okrepčevalnic s pretirano ponudbo lokalnih dobrot.
Zbudim se pred budilko. Ob 4.20 uri, kot to počnem vsak dan. Kul. Počutje je ok in počutim se spočito. Divji ritem preteklih tednov se je zažrl v moj načrt treningov in iz njega izrinil tudi prepotrebni počitek. A počutje pred tekmo je bilo odlično in v resnici sem komaj čakal, da nas Jožko spusti s ketne 😃 Nekaj kratkih šprintov je ogrelo mašino in vedno pogosteje sem pogledoval proti uri. Še nekaj minut je do šeste ure in štarta tekme. V glavi grem še enkrat čez predvideno časovnico, četudi jo imam z alkoholcem zapisano na flaški. Moja želja je bila priti v cilj najkasneje do 21.30. Izvira še od lanskega leta, ko je bil moj namen končati tekmo »before the sunset«, a sem zaradi geografske pozicije Baške grape moje cilje rajši prekvalificiral v »before the dark«, saj je percepcija sončnega zahoda v Podbrdu precej zajebana reč. Tik pred štartom moje cilje še zadnjič prekvalificiram v »ma jebe se mi, samo da pridem do konca« 😃
Pripravljen sem. Štartam umirjeno. Skupaj s Primožem, ki se za štart odloči v zadnjem trenutku. Tečeva v tempu, ki je prijeten in omogoča, da klepetava celo pot. Prehitiva nekaj tistih, ki so prvi klanec mogoče vzeli malo prehitro in že sva na enem lepših delov poti, na grebenu Koble, ki ponuja res lepe poglede v jutranjem soncu. Primoža spustim naprej. Boljši tekač je, močnejši. Užitek ga je gledati, ko zagrize v klanec in zajebava gravitacijo v glavo. Ozka prečka do zadnjega vzpona na najvišjo točko tekme, sedlo Čez suho, mi je všeč še od lanskega leta. Strmo melišče, ki ji sledi, malo manj. S prve okrepčevalnice odideva skupaj s Primožem in nekaj časa lovim njegov tempo. Ker tečem brez očal imam na dokaj tehničnem spustu precej težav, ker težko ocenim globino in zato nabrcam vse kamne in korenine, ki mi pridejo nasproti. Lansko leto sem padel že kmalu po začetku spusta s Črne prsti. Letos padem šele pred Hudajužno. To, da bom usekal, ni bilo vprašanje. Vprašanje je bilo samo kje, kdaj in kolikokrat. Tokrat na asfaltu. V bistvu mi spodrsne na iglicah in listju, ki je prekrivalo cestišče. Usekam na kolk, ampak vse je ok. Razen smrekovih iglic v riti in spraskanega boka je vse ok in v Hudajužno me ponese glas uradne napovedovalke in številnih navijačev. Vzdušje je res fantastično, mimogrede izvem, da sem trenutno osmi, spijem kozarec vode, ne preveč gentelmensko povlečem še šop iglic iz mednožja in krenem proti Durniku. Na zloglasni durniški strmini v kolku začutim posledice padca, zaradi katerega malce težje dvigujem desno nogo. Ampak načeloma gre. Moj večji problem je premalo treningov po hribih in nasploh premalo višincev...


Želja priteči do cilj po lanskem odstopu je bila velika. Fizično sem bil takrat ok pripravljen. Odpovedali so pa mehanski deli. Iliotibialni trakt, nadloga marsikaterega tekača. Nekaj mesecev tekaškega prisilnega počitka je bilo dovolj časa za oceno stanja in sestavo novega, prilagojenega načina treninga, ki je vključeval več treningov absolutne moči in eksplozivnosti, visokointenzivnih treningov in specifičnih vaj za odpravo morebitnih vzrokov poškodbe. Še v lanskem letu sem testiral rezultate novega načina treninga na parih tekmah, med katerimi je tisti pravi test predstavljala Valvasorjeva ultra, 24-urna preiskušnja pod Stolom. Koleno je bilo ok. A tistih pravi tekaških treningov je bilo vseeno manj. Odkar jutra preživljam v telovadnici z mojimi vadečimi, za laufanje ni več časa oziroma je to moj drugi trening v dnevu in zato toliko manj intenziven. V času priprav je bila večina tekov nekje do 15 km, dvakrat sem odtekel 38km z nekaj več višinci, nekaj 20-kilometrskih tekov vključno z NajNaj21 in Sky Raceom na Krvavcu. Bilo je par 100-kilometrskih tednov, večinoma pa se je tedenska  kilometrina gibala med 60-80 km. Tedensko sem nekajkrat poskušal odteči daljši tempo tek ali nekaj intervalov v klance. In to je to. Odgovor na vprašanje, ki sem ga v preteklih dneh večkrat dobil in se je nanašal na količino treninga...
Nekje pod vrhom Porezna me iz misli vrne sopihanje za mano. Malo sem odplaval in nisem opazil fanta, ki me je v naslednjem trenutku za šalo prehitel. Takoj mi je bil simpatičen v svoji preprosti opravi, ki v ničemer ni spominjala na stereotipno podobo ultra tekača. Nekaj besed in že je bil daleč pred mano in takrat si res nisem mislil, da se bova še srečala. A šel sem s svojim tempom in kljub bolečini v kolku je bilo vse ok. Na Porezen pridem nekako v zastavljenih časovnih okvirih, še dva tekača me dohitita in nihče ne izgublja preveč časa. Mladenič me prehiti na spustu, a na ravnih delih sem precej močnejši in kmalu tečem spet sam. Pot do Kopačnice na petdesetem kilometru se mi je vlekla že lani. Nič posebnega sicer, a ravno dovolj dolgočasna, da spustim tempo, misli odplavajo in malo pozabim na hrano in vodo. Davek plačam na vzponu na Črni vrh, ki me v nekem trenutku popolnoma izčrpa. Delček poti tečeva skupaj s Frenkom, ki potegne naprej. Za njem pa me prehitita še Borut in Lovro, s katerim se preganjava praktično do cilja. Čas je bil za gel in energy booster. Po parih minutah sem ok, z Lovrotom navijeva tempo in skupaj pritečeva v Kopačnico. Postanek je bil kratek. Nekaj hrane in pičimo dalje skupaj z Borutom in Lovrotom. V klanec na Blegoš sem počasen. Tekmeca odhitita naprej in spet tečem sam. V sopari oblačnega dneva mi je vroče in hladim se v številnih potočkih, ki tečejo po pobočjih Blegoša. Polnim flaške s hladno vodo in življenje je lepo. 17-kilometrski spust od Blegoša do Železnikov z nekaj vmesnimi vzponi izkoristim za pojačanje tempa. Počutim se ok, samo neskončne makadamske ceste z vmesnimi asfaltnimi odseki se mi vlečejo in ker ni nikogar, ki bi me priganjal, na trenutke pozabim na tempo in malo odplavam, nabiram borovnice in v redkih izvirčkih polnim flaške z vodo. Do Železnikov prehitim oz. dohitim Boruta, Lovra, fanta s Porezna (Mateja) in Frenka. Frenk in Matej ravno odhajata iz okrepčevalnice, jaz pa si privoščim še dva krožnika juhe. Na Ratitovec grem po pameti. Za ovratnik mi diha Lovro in to mi je ok. Ne popuščam v klanec, nekje na poti ujamem tekmeca pred mano a sta precej hitrejša, ko se klanec postavi pokonci. Na Ratitovcu je najhujše mimo. Napolnim flaške z vodo in pohitim za Frenkom in Matejem. Uživam v močnem vetru, dam si duška in v različne organe glasno pošiljam kamne, ob katere se spotikam. Prvič na tekmi res uživam, noge so na Dajnarski planini po več kot 80ih km spet kot nove in tempo poskušam na trenutke spraviti pod 4.30 min/km. Igram se. Singlce so moj teren in v pozno popoldanskem soncu na grebenu Dajnarske planote so pravljične. Nekje na desni se mi pridružijo še konji v galopu in takrat za trenutek obstanem. Šele od vetra otrpli prsti me spet poženejo v tek. Prehitim Frenka in Mateja, spotoma jih napizdim, da naj zgrizeta še teh par jebenih kilometrov pol gremo pa na pir. Tečem mimo mesta, kjer sem lani odstopil. Letos ne bom. Glasno si ponavljam refren pesmi Dylana Thomasa:
Do not go gentle into that good night.
Rage, rage against the dying of the light.
Besede odletijo z vetrom, jaz pa občudujem pogled na Podbrdo. Soriška planina je že za mano. Tam desno je Možic. Nastavljam se soncu, pogledi gredo proti pretečeni poti. Malo bi še ostal v tistih visokih travah, a treba je dalje. Lovro je nekje za mano in vem, da se bova fajtala do konca. Nekje na zadnjem spustu, kake 2 km pred ciljem, se zamotim z lučko. Lahko bi šlo tudi brez nje, ampak nisem se hotel razlimati po tleh tik pred ciljem. Ustavil sem se, saj mi je popustil trak na lučki in padla mi je po tleh. Med pobiranjem in ovijanjem me skoraj dohiti Lovro in čas je bil za zadnji pospešek. Moči je bilo še ogromno in do cilja se ne bremzam več. Tempo na uri pokaže cca 3min/km. Lovra ne vidim več za sabo, pred mano pa cilj. Vzdušje je fantastično. Otroci dajejo petke, množica ljudi v cilju ploska, uradna spikerka mi ponuja mikrofon... In to je to.
106km, slabih 7000 višincev in 15ur 30min. Dovolj za skupno osmo mesto in tretje mesto v kategoriji malo starejših gospodov po štiridesetem. Pokličem še Valerijo, ki že ve, saj je spremljala trenutne rezultate.

Danes, dobra dva tedna po tekmi sem zadovoljen s tekom. Ne toliko s časom. Lahko bi bilo bolje. Po drugi strani tečem šele kratek čas. Septembra bodo tri leta od mojega prvega uradnega gorskega maratona. Če se naslednje leto vrnem, bodo cilji postavljeni višje. Letos sem bil vesel uvrstitve, vesel sem bil medalje, četudi mi druge stvari pomenijo več. Prijateljska tekmovalnost, pozitiva, preseganje lastnih mej, stiski rok in iskreni objemi na cilju... in hladen Radler na koncu 😃

0 komentarji:

Moja fotografija
Photographer, designer, dreamer & long distance trail runner, finding out the true meaning of one's thought "To run an Ultra marathon you have to be arrogant enough to believe that you can do it... And stupid enough to try."