“Langsam aerobno” mi je Primož zadnjič zapisal v odgovor na vprašanje, kako hitro misli teči na ogledni turi za NajNaj21 (Najlepši in najtežji mali maraton). “Kul” sem si takrat mislil in pri tem seveda pozabil, da je Primož cca 180cm velika ATP molekula, petarda po domače oz. v tekaškem žargonu.
Ker je 9. aprila na sporedu omenjeni najlepši mali marathon po polhograjskem hribovju (Več o tekmi: http://www.najnaj21.si/), je Primož pred tekmo želel še malo potrenirati. Ko me je vprašal, če ga za trening skupaj odtečeva, sem bil itak takoj za. Naključje je hotelo, da so ravno na današnji dan tudi organizatorji organizirali ogledno turo ob praktično isti uri. Super, potem se kar priključiva.
Ura me je vrgla pokonci ob 4.45. Malo strečinga, kava, sprehod z Bočem in že sem v tunelu pred Puštalom. Na zbirno mesto na sv. Andreju pridem točno ob 6.45, kjer je zbrana že kar lepa druščina, med njimi tudi neustavljivi Pero.
Začnemo počasi, manjša skupinica se nas hitro odlepi, ker nam je bil tempo malo prepočasen. Na sv. Ožboltu se prvič malo počakamo in hitro se oblikujeta dve skupini. In ker Primož odlično pozna pot ga spustim(o) naprej in lepo uživaško v njegovem zavetrju pogledujem proti okoliškim hribom. Kulisa je bila res veličastna.
Tempo jasno ni bil “langsam aerobni”. Sploh, če ti za vrat diha še Pero :) Na slabo polovico poti, na Tošča, pritečemo v cca uri in petnajst. Nekaj trenutkov počakamo še na priključek, ena fotka med čakanjem in že šibamo naprej. Nekje na poti s Tošča srečamo znani nasmeh, Ajdo, ki je nedolgo nazaj sesula konkurenco na Transgrancanarii.
Pot s Tošča proti Osolniku je lepa, tekaška. Deloma se izmenjujeta makadam in mehka gozdna pot. Na trenutke je potrebno nekaj previdnosti na bolj strmih delih. A prav veliko lagodnega teka ta pot ne ponuja. Nekje na grebenu nad Govejkom je še en strm vzpon, ki mi je na vsej trasi vedno najbolj tečen. Ne morem si kaj, da se glede tega ne bi na glas pridušal tudi Primožu pred mano. Saj ne, da bi ga to posebej zanimalo, pa tudi kake tolažbe nisem pričakoval, samo vedno je bolj prijetno pizditi na glas… Seveda pa glasno pizdenje izgubi ves svoj čar v trenutku, ko si skoraj na vseh štirih in kolneš preklete klance, mimo “langsam aerobno“ priteče Pero…
Na Osolniku je že pošteno vroče. Z mene teče v potokih ampak anoraka se mi ne da sleči. Pa tudi ni časa. Fantje zdržijo za eno arhivsko fotko in že letimo po strmini z Osolnika. Dobesedno. Blato in strmina nista za moje Hokice, ampak strmina se kmalu vnese in gozdna potka nas pripelje do pašnikov, kjer je treba prečkati nekaj električnih pastirjev, ki hvala bogu niso pod napetostjo. Struga potočka nas pripelje v Hrastnico, kjer je skoraj konec. No, še cca 2km in nekaj klanca in kmalu smo na izhodišču.
“Langsam aerobno” sicer mogoče res ni bilo, ampak vseeno je pasalo preluftat ventile na malo višjih obratih. Na ta račun je nastala tudi kaka fotka manj :)
21 kilometrsko pot s 1200m vzpona smo pretekli v cca dveh urah in pol.
0 komentarji:
Objavite komentar